ZGODOVINSKI RAZVOJ

V času Avstro-Ogrske, v kraju Sp. Hoče, Zg. Hoče, Razvanje, Bohova ter tega dela Pohorja in bližnje okolice, je narodnostna politika bila boj med slovenskim in nemškim življem, katera je povzročala veliko nesoglasja med prebivalci.

Požari, vodne ujme, pa so zahtevale veliko slogo, da bi tako skupaj opravili obrambo proti sovražniku, ognju in ujmam, ki so uničevale družbeno in zasebno premoženje.

Vedeti moramo, da so v tistem času bile grajene hiše iz lesa in krite s slamo. Prav v teh primerih, pa je ogenj imel silno moč, kakor tudi voda, ki je drla po neurejenih hudourniških potokih še posebej v primerih, ko se je utrgal oblak in poplavil celotne Hoče, Bohovo, ter druge vasi na Dravskem polju. Tudi cerkvi velikokrat ni bilo prizanešeno. Velikokrat je pogorel tudi velik del vasi.

Prav zaradi teh pojavov, so prebivalci našega kraja začeli ustanavljati svojo požarno brambo, ki se je kasneje preimenovala v Prostovoljno gasilsko društvo.

Iz zgodovinskih zapisov nam je poznano, da se je leta 1871 ustanovilo gasilsko društvo Maribor, 1872 leta že gasilsko društvo Slovenska Bistrica, 1874 Lenart, 1878 Lovrenc na Pohorju, 1886 Rače in Fram, 1887 Starše in 13.5.1888 gasilsko društvo Hoče, čeprav so želje bile izražene že 20.9.1874 in 5.8.1877.
Gospod Sebastjan Marcil, usnjarski mojster iz Sp. Hoč je tedaj popoldne sklical javno zborovanje v Pfeipferjevi gostilni, da bi razpravljali o ustanovitvi prostovoljne obrambe v krajih Sp. Hoče, Zg. Hoče, Pivola, Bohova in Rogoza.

Tudi zapis iz 5.8.1877 nam govori o domači brizgalni, o tem priča članek v nemškem časopisu. To je bil tudi narodnostni napad na slovenskega župana Verdnika, ki ga nemškutarske oblasti v Mariboru niso marale. V članku piše: »Med zadnjim požarom v Hočah, je bilo poklicanih 20 gasilcev mariborske čete na pomoč. Na mesto, da bi se zahvalil si je župan Verdnik dovolil žaljivo pripombo: »Saj vam ne bi bilo treba priti, Hočani bi bili sposobni sami pogasiti požar.« Poveljnik mariborskih gasilcev je bil zelo užaljen in je hotel takoj odstopiti in oditi. Ostal je le na izrecno prošnjo župana Zg. Hoč in župnika.«

V Gradcu lahko preberemo tudi, da so Hoški gasilci že 22.6.1879 pomagali s svojo brizgalno gasiti v Slivnici.

V Hočah se je gasilsko društvo hitro razvijalo in že kar kmalu prerastlo okvirje gasilskega društva saj so naši člani postali nosilci slovenstva in kulturne dejavnosti v vasi. Imeli so gasilsko godbo in pevski zbor.

V prvi svetovni vojni, so bili mnogi gasilci poklicani na bojišče, mnogi se niso vrnili in tako do leta 1918 tudi delo v gasilskem društvu zamre, vsaj uradno nikjer ne obstaja noben vpis o delovanju društva v tistem času.

Med prvo in drugo svetovno vojno, v času kraljevine Jugoslavije, pa je bilo že pestro življenje v gasilskih vrstah in takrat so se fantje množično vključevali v gasilska društva in s tem tudi v kulturno življenje v kraju samem. Žal je leta 1941 nastala druga svetovna vojna, ko je okupator zasedel našo ozemlje, razpustil gasilska društva. Gasilsko premoženje je zaplenil v korist okupatorske države.
Iz razpuščenih gasilskih društev je ustanovil policijsko gasilske enote, ki jim je delil premoženje bivših gasilskih društev, enote v mestih je okupator primerno opremil, v enotah je vladala stroga disciplina, vsak neopravičen izostanek iz dela in obveznosti se je kaznoval z izključitvijo iz enote.


Gasilstvo je bilo nekakšno prebežališče za moško prebivalstvo, ker je bil vsak član bolj ali manj zaščiten pred politično dejavnostjo Domovinske zveze (Heimatbund) in oproščen vojaške obveznosti v Wehrmanschaftu.
Po drugi svetovni vojni, ko je nastala SFRJ Jugoslavija, pa se je tudi razvoj gasilstva veliko izboljšal. Saj je takratni sistem bil organizacijam, ki so pomagale ljudem zelo naklonjen.

V tistem času se je PGD Hoče razvilo v društvo, kakršno je danes. Nabavila se je oprema, vozila, zgradil se je prekrasen dom, tudi članstva je bilo več.

Današnji čas, pa prostovoljnim gasilskim društvom ni naklonjen. Društva v Sloveniji dejansko životarimo in prosimo za denar za naše osnovno delovanje. Največji problem je pa pri članstvu. Mladi fantje se za prostovoljno gasilstvo žal več ne odločajo, iz preprostega razloga, ker od društva ne dobijo nič oprijemljivega, nič materialnega. V prostovoljnem gasilstvu se delo izplačuje v čisti vesti in sladkem občutku, da si nekomu pomagal, tega pa današnja mladina več ne pozna.

 
Spletne storitve NETLIFE - Vse na enem mestu